Luninih 5 minut

Pravkar s sprehoda. Sva šle z Luno z očijem do Žal, on je imel namen it na pokopališče, midve pa tačas na sprehod po PSTju ob Žalah. In gremo vsak v svojo smer, na PSTju ni bilo nikjer nikogar in sem Luno spustila, da bi se malo zdivjala. Luna je bila seveda vsa vesela, je skakala gor in dol, lajala na zlobne palice, ki so ležale po tleh in se dokaj hitro pokakala. Jaz sem bila že naprej, pa grem pobrat drek, v tistem Luna pogleda levo in desno in začne tečt proti parkirišču - nisva prišle niti do hribčka za raztros pepela, ko mi je una že ušla. Sem seveda tekla za njo in jo klicala, ona pa je samo tekla čez celo parkirišče, naslednjič sem jo zagledala že čez cesto in na pokopališču. Med tekom sem klicala očija, da naj se ustavi, da mi je Luna ušla za njim. Ko sem že skoraj prišla do ceste (ki je btw kar prometna), sem videla, kako ta poblazneli pes teče gor in dol po parkirišču in kako teče proti cesti in proti meni. Pred cesto sem ji samo zavpila Luna stoj in se je pred cesto celo ustavila in počakala, da ni bilo avtomobilov in prišla do mene, kjer se je samo ulegla na tla. Ne bi o tem, da so se vsi ljudje obračali za njo (no saj, kdo se pa ne bi obrnil za enim podivjanim beaglom) in da smo šli na sprehod potem po pokopališču, kamor psi seveda ne smejo (ampak nekateri tega ne upoštevajo, jaz je sicer še nikoli nisem peljala tja). Očitno je v četrtek gledala Marleya z mami na televiziji, ker jo lahko v določenih primerih povsem identificiram z njim :o)