Luna protestira, ker noče na dež. V nedeljo zjutraj koooončno vstaneva (ob 10:30, wooohooo, moj pes dejansko še zna spati do človeških ur!) in ko sem sebe že pripravila za ven, hočem še Luno oblečt v palerino. Luna pridirka (Luna, pridi, greva ven) in začne lajat in zbeži na mojo posteljo. Jo kličem, klečim na tleh v hodniku, pes mi laja nazaj iz postelje. Ok, vstanem in grem v mojo sobo, se uleže na bok s pogledom "Please, don't hurt me!" in jo komaj oblečem, ker se dela težko kot cent. Zapnem še ovratnico in povodec in pes žalostno obsedi na postelji in nam vsem nameni en tak prlep pogled izpod obrvi :o)
Ja, sem jo morala še slikat, potem sem šla po piškot in kuža je oživel. Čudež! :o)
2 komentarja:
Boga Luna, kako žalostno gleda:).Saj ne morem verjeti, a so vsi beagli takšni? Ta pogled mi je tako znan...pri nas smo tudi tako nesrečni, ko oblečemo plašček. Ari se pa pod mizo skrije.:))
Ježeš, je pa res grozno poklapana in nesrečna v tej pelerini. Še dobro, da obstajajo piškotki. :)
Objavite komentar